Nedelja, 10. 9. 2023
Ob 6:00 naju prebudi budilka, najin plan je, da danes čim prej kreneva iz kampa, saj naju čaka dolga pot do trajekta v Porozini.
Vseeno se odločiva, da če sva že tukaj, to izkoristiva in greva pred sedmo uro na skalnat del obale, od koder lahko skačeva v morje. Najboljši del skal je že zaseden, neki zgodni ribič si tam lovi zajtrk, zato sva pač primorana skakati iz druge najboljše (in najvišje) skale. S sabo imava GoPro kamero za kakšen posnetek. Ujameva tudi sončni vzhod.
Nazaj v kampu se stuširava, najeva in pospraviva tabor, ter se odjaviva na recepciji. Pred pravim odhodom sva namenjena še na most, ki povezuje Cres in Mali Lošinj. Do tja greva ob morju, del poti pa tudi skozi mesto Osor, kjer naju zaradi grobo tlakovanih ulic trese kot pralni stroj na centrifugi. Ta groba cesta naju pripelje do majhnega zaliva s kristalno čisto vodo in premičnim mostom na Mali Lošinj, ki se odpre le dvakrat na dan. K sreči je ob najinem prehodu zaprt in se zato lahko odpeljeva na drugo stran mostu in s tem na še en otok več v hrvaškem morju.
Po kopanju, turističnem razgledovanju in vožnji čez most res nimava več izgovorov, da se ne bi odpravila na pot. Višinski profil poznava od včeraj, upava lahko samo, da bo v drugo smer bolj prizanesljiv. Kmalu nad Osorjem se ob cesti ustaviva pri vodnjaku z mrzlo vodo in si v družbi mnogih čebel dotočiva vodo. Preseneti naju, koliko kolesarjev z električnimi kolesi srečava in se zaveva, da so verjetno prav oni razlog, da so vsi figovci ob cesti oropani fig.
Prvih 20km nama ne prizanaša z naklonom, vročina pa tudi ne izboljšuje situacije. Po mnogih pavzah in malicah končno prilezeva na vrh od koder naju čaka dolg zaslužen spust. Še sanjalo se nama ni, kaj naju čaka…
Do Cresa prijeten spust, potem pa strm klanec, ki ni imel namena odnehati nadaljnih 12km. Kar nekajkrat del poti prehodiva in ob sebi tiščiva kolo, voziva počasi, se ustavljava. Sence ni prav dosti, ko pa prideva do nje, si največkrat vzameva krajšo pavzo.
Proti koncu hriba sva poplačana s čudovitim razgledom in “ovinkom jastrebov”, kot sva ga poimenovala. Naštela sva vsaj 10 velikih jastrebov v zraku pod nama, družbo pa so jim delali manjši, povsem črni ptiči (vrane/srake?). No, cesta na tistem ovinku je bila ob ograji pokakana, kar pomeni da se ti ptiči radi zadržujejo na njej, na drugi strani ograje, kak meter pod nama pa sva videla neko crkovino, ki jo je vrjetno en jastreb izgubil v letu in se je obesila na drevo. Nekaj kosmatega in podolgovatega, morda zajec ali podlasica. Smrdelo je za crknit, zato sva tam probala priti čim hitreje mimo.
Skoraj najvišja točka najine poti je razgledna točka Predoščica. Seveda se morava tam slikati, nato pa imava (ob občasnih krajših vzponih) spust proti trajektni luki v Porozini. Del ceste prenavljajo in ravno tam srečava nasproti vozečo kolono vozil, ki naju zapraši. Par avtov naju gre na tesno prehitevat, nato pa zapeljejo na nasip ob cesti, misleč da je to prava pot. Midva jim slediva, dokler ne pridemo do buldužerja na tem nasipu, avtomobili morajo rikvercati do ceste, midva pa greva lahko peš mimo in nadaljujeva pot. Karto za trajekt (4.25€/osebo in 4.25€/kolo) nama uspe kupiti 3 minute pred odhodom trajekta (16:30) in se tako med zadnjimi zapeljeva nanj. Planirava, da si na trajektu natočiva vodo, vendar imajo taktično na umivalnikih le zelo vročo vodo, da bi potniki raje kupili pijačo v trajektnem baru. Plovba traja okoli 20 minut.
Seveda prej nisva razmišljala tako daleč naprej, vendar naju od trajektne luke dalje čaka še strm vzpon okoli 250 višinskih metrov. Že večino dneva imava občutek, da sva na koncu z močmi, zato se nama je v tistem trenutku standart prenočišča drastično znižal. Razmišljava celo, da bi spala kar na plaži v trajektni luki. V baru prosiva za vodo iz pipe, nato pa se začneva zelo počasi vzpenjati po cesti, kolesa pa rineva ob sebi.
Tistih par možganskih celic, ki so nama takrat še delovale, so se odločile, da bova spala kar ob cesti. Najdeva zapuščeno leseno hišico in se ob njej ustaviva. Tam si pogrejeva večerjo (zelenjavni lonec) in jo pojeva, nato pa sediva tam kot dva kupčka nesreče in čakava, da pride tema.
V času od 18. do 20. ure nisva zbrala niti toliko energije, da bi se vsaj raztegnila. Nekaj minut čez 8, ko se začne temniti, si izbereva mesto za spanje in skrijeva kolesa. Šotora ne postavljava, ampak si na tla razgrneva podlogo za šotor, nanjo pa si napihneva blazine za spanje. Mimo vozečo kolono izkoristiva, da čim tišje zlezeva v spalke. V zadnjih par urah ni mimo naju iz ceste zavil noben avto, kakšno minuto za tem ko se vleževa pa to storita kar dva s parminutnim razmikom. Čimbolj se skrijeva v senci in se probava ne premikati, nato pa počasi zaspiva. Ne znam prešteti kolikokrat se je čez noč eden izmed naju zbudil, vem pa da sva oba komaj čakala jutro, da se premakneva dalje.