Torek, 5. september 2023
Zeloooo mrzla noč. Vstaneva ob 5:15, do 6:15 se spakirava in spraviva na kolesa. Po 20km vožnje si privoščiva zajtrk pri pokopališču v Jelšanah, napolniva bidone z vodo in greva čez Hrvaško mejo (ki je več ni). Takoj za mejo morava zaviti desno na regionalno cesto po klancu navzdol proti Rijeki.
Pred Matulji greva po bližnjici (ki jo poznava že od prejšnjič) in spet naletiva na gradbišče. Po nesreči zavijeva na še neodprt uvoz na avtocesto, prijazen stric naju usmeri čez neko dvorišče čez še nedokončan most in nadaljujeva pot.
V Rijeki se ustaviva v Kraševi čokoladnici in nekaj malega nakupiva. Spet sva nekje zgrešila izvoz in prispeva do hitre ceste skozi tunel, na kateri so kolesa strogo prepovedana. Ni druge kot da kolesa primeva in neseva po stopnicah na neko manjšo enosmerno cestico, kjer domačini brez sramu parkirajo na desnem voznem pasu, zraven table “prepovedano ustavljanje in parkiranje”.
Bakarski zaliv je v tej smeri pravi užitek za kolesarje, saj naju čaka dolg spust okoli celega zaliva do vasice Bakarac, kjer prvič izkusiva veter zaradi katerega je takrat Hrvaška razglasila rdeči alarm. Tam si privoščiva pavzo in namakava štručko v pašteto vendar se zaradi vetra hitro odpraviva dalje. Naslednji del poti se odločiva skrajšati, saj nisva želela goniti proti vetru v dolg položen klanec okoli hriba, zato sva raje par sto metrov tiščala kolesa čez hrib in se po drugi strani spustila proti mostu na Krk.
Zaradi močnega vetra so na mostu razglasili prepoved 1. stopnje za motorje, prikolice in kombije, ker pa midva nisva nič od naštetega se na to ne ozirava. Najlepša hvala vetru v hrbet, ki nama je omogočil vožnjo 40km/h v hrib čez most. Prispeva do Konzuma pri Omišalju kjer imava pavzo in kupiva kruh za večerjo in naslednji zajtrk. Hvala za javni wc in pitno vodo.
Najin plan je, da se ta dan še skopava v morju in to nameravava narediti v Njivicah. Ko pa prispeva do začetka Njivic in vidiva morje 150m nižje naju ta želja hitro mine, zato raje nadaljujeva vožnjo in se nekje levo usmeriva na razrito pot po grobem kamenju proti Čižičem. Tam si ob poti skuhava večerjo (gobov lonec) in se raztegneva po dolgem dnevu kolesarjenja. Za tako slabo cesto je neverjetno dosti prometa, izgleda da vsak ki ima 5 minut časa gre mimo z avtom ali kolesom.
Ko postaviva šotor dobiva nenapovedan obisk hrošča Štefa, ki sicer ne grize, se pa naju zelo rad drži. Po par poskusih ga izženeva iz šotora, nisva pa vedela da naju bo zunaj čakal do jutra.
