Sobota, 9. september 2023
Hvala psički Rozi za bujenje ob 6:30, zdaj imava brez dvoma dovolj časa da se spraviva in ujameva trajekt ob 9:45. Neverjetno koliko stvari v dveh dneh pobegne iz najinih torb in se poskrije po kombiju. Res upava da sva vzela vse s sabo, če ne, bo to šola za naslednjič.
Po zajtrku in pakiranju se odpraviva na pot proti trajektu (3km). Dobiva tudi podporno spremstvo Primoževih staršev in Rozi do trajekta ter osebne fotografe ob vkrcanju in mahanju iz krova. Prideva na isti trajekt kot naju je pripeljal že par dni nazaj (prepoznava nalepke). Takrat tega nisva vedela, ampak smo na dvonadstropnem trajektu, kar je Iris povsem prevzelo! Kljub kapaciteti trajekta je bila tako dolga kolona vozil, da zadnjih nekaj ni prišlo gor. Upava da jim hitro minejo 4ure do naslednjega trajekta.
V Valbiski čakava na trajekt na Cres okoli 1 uro, uspe nama biti med prvimi tam in si prisvojiva senco. Ta trajekt je cenejši, 4.25€/osebo in 4.25€/kolo. Vkrcava se med prvimi, v konvoju s petimi motoristi, pa tudi parkirava za njimi in Iris cela navdušena pozira pred motorji. Med vožnjo se kljub prepovedi uspeva izmuzniti v podpalubje trajekta, da vidiva kako so tam parkirani avti. Po okoli pol ure vožnje prispeva na Cres v pristanišče Merag.
Če rečeva, da se je hrib iz pristanišča vlekel, ne bi dovolj povdarila tega, da tistemu hribu ni in ni konca. Dobrih 8km grizeva v kolena v prvi prestavi in se pred vsakim ovinkom tolaživa, da je ta zadnji pred vrhom (ni bil, noben od njih ni bil). Sonce nama pribija v glavo, ker se pametno voziva tam okoli enih popoldan. Vmes imava nekaj pavzic, ne upava pa na telefonu pogledati, koliko hriba še naju čaka. Včasih je lažje živeti v nevednosti.
Ko po nekaj lažnih vrhovih končno prispeva do tistega pravega sva nagrajema s 5km spustom proti mestu Cres, od njega pa dalje spet v hrib, okoli 6km dolg vzpon. Vmes si privoščiva malo daljšo pavzo v senci in pojeva nektarine, opaziva pa tudi, da sva na tesnem z vodo. Žejna ravno nisva, poseževa pa po rezervnem litru vode in sanjariva o tem, koliko bova popila, ko nekje prideva do vode.
Zadnjih 20km poti pa se končno začne konsistentno spuščati, občasno na spustih doseževa hitrosti tudi do 60km/h, kar je kar precejšnja izboljšava od tistih bogih 6km/h, ki sva jih premogla na strmejših vzponih. Del poti se nama pridruži žužek Franc, nenajavljeno in malce agresivno se je zaletel Primožu v obraz, od tam pa se mu je prestavil na rokav. Z nama se vozi dobrih 5km. Preden naju zapusti še malo zapozira za slike na bilanci.
Komaj čakava, da prideva do kampa Bijar blizu mesta Osor. Do tja je od trajekta okoli 47km, najine riti, noge in hrbti pa pravijo da jih je še nekaj več. Res je, da je kamp med dražjimi na Hrvaškem (nočitev naju za 2 osebi, šotor in z ostalimi manj očitnimi stroški pride okoli 40€). Je pa vrjetno tudi med lepšimi. Senca borovcev, bližina zelo čistega morja in mirni sosedje (vsaj v najini bližini) so bili vredni truda, da za en sam dan kolesariva čez cel Cres. Blizu še ene kolesarke si postaviva šotor in ujameva sončni zahod ob kopanju v morju.
Po tuširanju si skuhava gobov lonec za večerjo in ujameva zadnjo svetlobo za par slikic. Trenutno izgleda, da bova jutri krenila nazaj po večinoma isti poti in probala pred večerom priti iz otoka Cres nazaj na celino. Upava, da čez noč hribi ne zrastejo še za kak centimeter, že pri trenutni višini nama niso najbolj všeč.
