Ponedeljek, 11. september 2023
Srednje dobro spiva, večino noči sva pojedina za komarje, občasno se zbujava in poslušava naokoli.
Vstaneva ob 5:00, do 5:30 sva že spakirana in pripravljena na odhod. Upava na kakšno prijetno mesto nekje ob poti, kjer bi lahko še zadremala in spravila noter manjkajoči spanec. Malo se raztegneva in ogrejeva, čeprav je že tako zgodaj vroče. Za dobro jutro naju pričaka 1.5km klanca, po 600m že imava prvo pavzo. Zadnji del klanca tiščiva kolesa (14% naklon), temu pa sledi rahel spust in zajtrk na avtobusni postaji.
Končno bolj prijazna cesta, 10km spust! Ker greva večinoma po senci si oblečeva termoflise, na trenutke pa naju tudi skoznje prezebe. Spet krajši vzpon in še en daljši spust. Vmes naletiva tudi na razgledno točko.
Ko prevoziva 22km pa prispeva do najbolj neprijetnega klanca za danes, 7km dolžine in okoli 400 višinskih metrov vzpona, večji del katerega prevoziva v prvi prestavi. Vmes imava več pavz kot prstov na rokah, najboljši trenutek pa je, ko Iris ob poti najde fige, velike kot manjša pest! Večina jih je že prezrelih, uspeva pa nabrati približno ducat. Šola za naslednjič: DOBRO preglej figo da ni črviva, res ni prijetno ko najdeš črve v drugi polovici.
Ves ta čas se drživa smeri proti Pazinu, pred mestom pa zavijeva levo in se ustaviva v supermarketu Plodine za zasluženo malico in hladno pijačo. Do sem sva prevozila 41km, ura pa je šele 11.
Res nama ni za it nazaj na sonce in vročino, vsak pojé 2 ogromna sendviča in spije pol litra hladne pijače, nato pa se ukampirama za najbolj oddaljeno mizico v baru in tukaj preživljava naslednje 4 ure in pol. Urediva blog, instagram in dnevnik za nazaj. Natočiva si vodo in pred odhodom greva še na wc in po juhico v trgovino (Iris že pol dneva sanja o juhici za večerjo). Definitivno spet začenjava ceniti čas, ko lahko samo nekje posedaš v senci. Takšne male stvari ti začnejo veliko pomeniti. Ob 15:30 nadaljujeva pot.
Večina poti dalje ni preveč naporne, sinusoidna oblika višinskega profila, malo gor in malo dol, vendar so takšni krajši klanci dosti bolj znosni, saj imaš med njimi počitek ob spustu. V kraju Karojba vidiva vsaj tri reklame za picerijo Alto in se nameniva tja na zgodnjo večerjo, saj oba že dva dni sanjava o pici. Danes je ponedeljek in normalno, da je picerija odprta vse dni od 7h do 24h, razen v ponedeljek, ko je zaprta. Sreča pa taka …
V naslednjih 15km ni nobene picerije, se pa ob poti ustaviva v fast food Vidik, vendar imajo zgolj hrano iz žara, kar pa nama trenutno ne sede. Zraven je razgledna točka na hrib in mesto Motovun. Na srečo se temu hribu lahko izogneva in se spustiva še nadaljni kilometer do ravnine pred krajem Livade.
Pošteno sva že utrujena, zato ponovno nisva izbirčna glede mesta za spanje. Ob prometni cesti najdeva večji travnik, na robu tega pa grmičevje, pred katerega nameravava postaviti šotor in se ga v mraku ne bo videlo. Za šotor sva prezgodnja, saj je ura šele 17:45 in nimava želje sedeti v visoki travi zraven komarjev, pajkov in podobnega _____. Zato se odpraviva dalje v Livade in tam najdeva prijetno mizico s klopco ob krožišču, zraven pa še pipo s pitno vodo!
Tam si skuhava juhico za večerjo, piševa malo bloga in dnevnika, preostali čas pa vegetirava in čakava na temo. Vmes na google maps najdeva tudi potenciano boljše mesto za spanje par sto metrov iz vasi in Primož se odpelje tja v izvidnico. Sprememba plana: to bo najina spalnica za nocoj. V mraku se prestaviva tja, postaviva šotor in zakleneva ter pokrijeva kolesa.
Skoraj že zaspiva, ko se oglasi medvaški pasji pevski zbor, ki iz nama neznanega razloga začne lajati in tuliti brez neke melodije. Tolaživa se, da zagotovo ne lajajo na kakšnega medveda ali volka, vseeno pa sva čez noč malo bolj pozorna na sumljive zvoke okoli šotora. Na srečo tako smrdiva, da se nama bo vsak medved, ki da karkoli nase, na široko izognil.